O MENI (Eva Žgur)

Živjo!

Moje ime je Eva in prihajam iz okolice Ilirske Bistrice. Sem sicer precej tiha in zadržana, vendar pa svoja čustva in razpoloženja z veseljem izražam z različnimi barvami. Že od mladih nog je bila umetnost del mojega življenja. Končala sem višjo stopnjo glasbene šole iz baleta in nižjo stopnjo iz klavirja.

Balet sem plesala od sedmih letih pa tja do srednje šole, ko sem ta hobi žal opustila, saj nisem več našla časa zanj. Upam, da se mu bom lahko še kdaj posvetila. Rada bi se preizkusila tudi v drugih plesnih zvrsteh.

Vedno sem z velikim veseljem prijela za svinčnik, barvice ali čopič, zato sem se večkrat udeležila poletne slikarske šole, kjer sem se spoznala z različnimi likovnimi tehnikami, ki jih z navdušenjem uporabljam pri svojem ustvarjanju. Občudujem umetnike, ki rišejo in slikajo na ulici,  ob tem pa prodajajo slike raznih znamenitosti, karikature…

Poleg risanja in slikanja pa se v prostem času rada s prijatelji podam na izlete, kjer se vedno trudim posneti čim več dobrih fotografij. Sem tudi strastna ljubiteljica filmov.  Pri žanrih nisem prav nič izbirčna. Z veseljem si ogledam komedije, drame, kriminalke, romantične, akcijske, dokumentarne filme pa tudi grozljivke. Veliko časa posvetim tudi gledanju serij. Najraje imam prav tiste, ki se jih spomnim še iz otroštva. To so na primer Friends. Všeč so mi tudi nekatere novejše: Modern family in Castle. Občasno si ogledam tudi kakšno baletno predstavo.

Zelo me zanimata psihologija in umetnostna zgodovina, vendar pa slednji žal na gimnaziji nismo posvečali veliko časa.

Obožujem naravo in živali, doma veliko časa preživim s svojim štirinožnem prijateljem, psičkom Tofijem.

Tukaj sta dve moji sliki:

To delo je objavljeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 4.0 Mednarodna.

To delo je objavljeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 4.0 Mednarodna.

IKT V MOJEM ŽIVLJENJU

Dneva, ko je mama domov prinesla manjšo napravo, kjer so se kazale različne zanimive slike, se še danes spomnim. Bil je zelo pomemben dan, saj sem se takrat prvič srečala z računalnikom. Vendar pa takrat še nisem dobro vedela kaj to je. Zame je bila to le naprava, na kateri sem igrala igrice, za njeno uporabo pa sem morala zelo lepo prositi mamo, da odtipka geslo in še prej pridno pospraviti sobo. Uporabljati računalnik sem se naučila predvsem od starejšega brata, saj sva imela precej podobne interese. To je: naučiti se kako inštalirati igrice in kako jih igrati. Pri slednjem pa sem morala biti še posebej pazljiva, da po nesreči česa ne pokvarim. Sploh pa si je bilo čas na računalniku težko izboriti, zato sem večino časa le opazovala brata pri igranju in navijala, da se kmalu naveliča in odpre kakšno igro za dva igralca. Nekaj stvari sem se naučila tudi od mame, na primer kako najti vaje za šolo ali kako tiskati pobarvanke.

Mobilni telefoni mi takrat niso bili posebej zanimivi, pogosteje sem se srečala le z igro kača, na mamini sivi Motoroli. Tehnologija pa je bila vedno bolj prisotna v mojem življenju. Prvi telefon sem dobila precej zgodaj, zdi se mi, da okoli dvanajstega leta, a ga nisem veliko uporabljala. Kmalu so bili popularni predvajalniki glasbe mp3 in potrebno se je bilo naučiti kako glasbo preneseš na računalnik in na predvajalnik. Pri trinajstih letih sem opravila svoj prvi večji nakup in si kupila telefon Sony Ericsson W395, s katerim sem v naslednjih letih veliko slikala in snemala ter se naučila prenašati fotografije in video posnetke na računalnik. Za to naučeno veščino sem še posebej hvaležna, saj sem tako svoje osnovnošolske spomine uspela ohraniti še do danes.

V srednji šoli sem dobila svoj prvi računalnik, ki sem ga večinoma uporabljala za pisanje domačih nalog, brskanje po spletu, gledanje filmov, serij ter arhiviranje raznih slik, posnetih z mobilnim telefonom ali fotoaparatom.

Z informatiko kot predmetom sem se prvič srečala v osnovni šoli. Naučili smo se pisati v urejevalniku besedil word-u in delati predstavitve v powerpoint-u, kasneje v gimnaziji pa uporabljati access, excel, inkscape, gimp, videomaker ter nekatere druge programe.

S programi za digitalno ustvarjanje se, razen v šoli, nisem ukvarjala, saj me nekoliko bolj privlačijo tradicionalne tehnike ustvarjanja s svinčnikom, akrilnimi, pastelnimi barvami,.. Vseeno pa se veselim spoznavanja novih tehnik obdelave slik in programov, s katerimi se bomo srečali pri tem predmetu. S tem se mi bo namreč odprlo ogromno novih možnosti ustvarjanja.

REFLEKSIJA

V projektu Kreiram splet sem se naučila kar nekaj spretnosti pri oblikovanju spletne strani: ustvariti povezavo na spletno stran s klikom na besedo, vstaviti sliko v spletišče ter objavo označiti z ustreznimi značkami. Če bi mi čas dopustil, bi dodala še nekaj slik ali pa bi se predstavila v stripu. Največ časa sem namreč posvetila prav urejanju in iskanju svojih fotografij in fotografiranju slik, ki sem jih ustvarila, tako da sem le te poskušala ujeti pri čim boljši svetlobi, da so njihove barve videti take kot v živo.

Skozi dosedanje šolanje sem se z informatiko kot predmetom srečala v srednji šoli, kjer smo se sicer naučili uporabljati nekaj programov za urejanje slik (inkscape, gimp) in posnetkov, vendar pa nismo posvečali veliko časa učenju objavljanja na spletu. Znanje, ki sem ga pridobila tekom te projektne naloge, bom s pridom uporabila pri objavljanju v spletišču Likovni pedagogi ustvarjamo digitalno in na kakšni drugi spletni strani. Naučila pa sem se tudi iskanja slik na spletu, ki jih lahko uporabim in niso zaščitene.

Vse te veščine so zelo dobrodošle in mi bodo med študijem še velikokrat dobro služile pri različnih seminarjih, projektnih nalogah, na poklicni poti pa mi bo novo znanje kot profesorici pomagalo pri objavljanju na spletni strani šole, na primer objavljanju izdelkov učencev ali deljenju zanimivih člankov, ki jim jih priporočam v branje. S temi znanji bodo bogatejše tudi objave v mojem spletnem dnevniku oz. blogu, preko katerega bom, kot umetnica, svojo umetnost delila z drugimi.

To znanje se mi zdi zelo pomembno, saj mi kot umetnici odpira tudi nekaj zaposlitvenih možnosti. Objavljanje na spletu namreč dandanes pomembno prispeva k prepoznavnosti umetnikov in njihovih del.

Pri projektu sem bila najbolj navdušena nad urejanjem fotografij ter iskanjem svojih slik, saj sem ob tem znova podoživljala prijetna čustva, ki so me navdajala, ko sem slike posnela.  Z nekoliko manjšim navdušenjem pa sem se spravila k pisanju o sebi in k pisanju refleksije.

Projekt je po mojem mnenju dobro definiran. Mogoče bi bilo smiselno, za nas likovne pedagoge, malo spremeniti vsebino tako, da bi se predstavili kot umetniki, s svojimi deli. To bi bila vaja za našo osebno spletno stran, ko bi se hoteli prestaviti svetu.