KREIRAM NA SPLETU

Sem Patricija Žibret in prihajam iz Zasavja, ki je geografsko regija v središču Slovenije. Že nekaj let sem prostovoljka v lokalnem Mladinskem centru, kjer sem dobila veliko podpore in pomoči pri ustvarjanju, tam pa sem tudi prvič dobila priložnost, da se predstavim kot umetnica s svojo prvo razstavo. Ko potrebujem navdih grem najrajši v bližnji gozd s svojim psom.

kolaž mojega vsakdneva by Patricija Žibret is licensed under CC BY-NC-ND 4.0 

Že kot otrok sem dneve rajši preživela za mizo s svinčnikom in papirjem, saj sem bila zelo tiha in nekomunikativna. Odkar pomnim je bila umetnost zame način izražanja, ki mi je še danes veliko lažje kot govoriti o tem kako se počutim. Moji starši nikoli niso podpirali ideje, da bi moja strast nekoč postala tudi služba, kaj šele, da bi se izobraževala v Ljubljani, kjer bi po njunem mnenju propadla. Ko sem izdelala preizkuse likovne nadarjenosti, na Srednji šoli za oblikovanje, z zelo visokimi rezultati, sta se z mojo odločitvijo sprijaznila in me pri tem podprla. Do takrat nisem nikoli bila privrženec digitalnega ustvarjanja, ko pa sem prvič imela možnost poskusiti risati na grafični tablici, pa me je nekako posrkalo v ta svet. Na Oblikovni sem se naučila veliko praktičnih stvari, kot tudi različne načine ustvarjanja.

Pri izbiri fakultete sem imela relativno velike težave, saj nisem bila prepričana, kaj pravzaprav hočem delati v življenju. Bila sem razdvojena med Pedagoško fakulteto in Aluo. Ko pa sem izrazila moje občutke v Mladinskem centru so mi pomagali uotoviti, kaj želim. Organizirali so likovne delavnice z otroci, starimi od 5 do 10 let, ki sem jih imela čast voditi sama. Takrat sem ugotovila, da bi to rada počela v življenju.

Čez poletje sem se zelo veselila začetka študentskega življenja, ko pa se je začelo sem vedela, da zaradi epidemije ne bo trajalo dolgo. Navadila sem se na šolo od doma, ampak počasi izgubljala motivacijo. Šolanje od doma mi je predstavljalo veliko težavo pri velikih predmetih, saj velikokrat nismo imeli dobre in temeljite razlage nalog. Rutina vsakdana me je izmučila bolj, kot vožnja v Ljubljano in nazaj. Pogrešala sem družbo in čas, ki sem ga pred karanteno preživela v Mladinskem centru. Svoja študentska leta sem si predstavljala čisto drugače in upam, da se to čimprej konča in začnemo spet živeti, kot smo pred razglasitvijo epidemije.

REFLEKSIJA

Že kot majhen otrok sem veliko časa prebila na računalniku, čeprav sem večinoma le igrala Sims – e, ki so bili v tistem času moja najljubša video igra. Veliko časa pa sem se tudi učila o računalnikih, saj je bil moj oče takrat še računalničar in sem veliko časa prebila z njim v njegovi delavnici, kjer sva računalnike razstavljala in popravljala. Zelo kmalu sem se spoznala z Microsoftovimi programi, saj sem od začetka z njimi v osnovni šoli izdelovala predstavitve. V srednji šoli pa sem se spoznala tudi z Adobe – ovimi programi. V tem času sem ustvarjala tudi različne videe in napovednike za Mladinski center in moje znanje Adobe programov še poglobila. Kmalu za tem sem si kupila tudi grafično tablico in bila navdušena nad uporabo le te, saj je imela neomejeno možnih načinov in rešitev. Najboljše pri tem pa je bilo, da sem imela čisto svobodo pri ustvarjanju in nobenega zadržka, da stvari ne bom mogla zbrisati.

Krito in Inkscape sem uporabljala že prej, vendar mi odkar imam nov računalnik delata kar velike preglavice. Čeprav sta programa zelo v redu za digitalno ustvarjanje in povrhu še zastonj, ju nikakor ne morem zagnati, za kar naj bi bila težava, da je moj računalnik prestar in premalo zmogljiv. Zato še naprej ustvarjam v Photoshop-u in Illustrator-ju.

Veliko preglavic pa mi še vedno povzroča ARNES, saj sem ga prvič začela uporabljati na faksu. Ko ga uporabljam imam občasno občutek, kot da računalnik prvič uporabljam. Zdi se mi povsem drugačen od drugih spletnih strani in pripomočkov in se na njemu stežka znajdem. K čemur pa se mi zdi, da pripomore tudi šolanje na daljavo. Večinoma se stvari rajši učim individualno, pri uporabi Arnes-a pa mislim, da bi občasno potrebovala celodnevne inštrukcije.

Dandanes, vidim, da otroci veliko večino dneva preživijo na računalnikih in šolanje na daljavo, mislim, da jim daje še večji občutek, da s tem ni nič narobe. Že res, da se po računalniku šolajo, ampak vseeno dobijo neko potrditev, da preživljanje časa z “buljenjem v ekran” ni nič slabega. Vendar je. Veliko otrok je že pred epidemijo to počelo, sicer večinoma igranje videoigric. šolanje na daljavo ima veliko negativnih učinkov, še posebej pa pri otrocih, ki jim že nasplošno v šoli ne gre dobro in pa otrocih, ki nimajo primernih orodji za izvajanje pouka.

Čeprav je šolanje od doma zelo naporno, se mi zdi, da sem se veliko naučila in napredovala na vseh področjih. Vem pa, da bom veliko stvari, ki sem se jih naučila pri predmetu IKT uporabila tudi v prihodnosti, mogoče kot pedagoginja.

Deli
Share on FacebookShare on LinkedInShare on Google+Pin on PinterestEmail this to someone
(Skupno 11 obiskov, današnjih obiskov 1)

Morda vam bo všeč tudi...

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja