Digitalna zgodba – Iskanje prave oblike
This work is licensed under a Creative Commons Attribution-NonCommercial-NoDerivatives 4.0 International License
Povezava do digitalne zgodbe: Iskanje prave oblike
Digitalna zgodba je narejena v načinu stop motion animacije. Govori o možicu, ki, kot piše naslov, išče svojo pravo obliko. Ker ne ve kaj v resnici je gre na pot iskat svojo obliko. Sprva sreča svinčnik in dobi idejo, da bi tudi sam postal svinčnik. Tako se problikuje v svičnik, vendar to ne ostane dolgo, saj ni trden. Pade na svičnik in ga odbije daleč stran. Razočaran nad svojim neuspehom se žalostno sprehaja naokoli. Ko se svični ponovno vrne, poskusni postati šilček, vendar je tudi tu neuspešen. Ves obupan se odpravi stran in ko se še zadnjič obrne nazaj, opazi, da za seboj briše sled svinčnika. Tako je na koncu srečen, saj najde svojo pravo obliko – ugotovi, da je v resnici getilna guma, ki lahko radira.
Animacijo se ustvarila s pomočjo fotografij, ki sem jih posnela s pametnim telefonom. Te sem nato obdelala v programu Windows Movie Maker. Določila sem hitrost, v kateri se bodo posamezne slike pomikale naprej, dodala pa sem tudi zvok, ki sem ga posnela prav tako v Movie Maker-ju. Prizori ne vsebujejo besedila ali napisanega poteka zgodbe, saj je to dobro razvidno iz zgodbe in bi drugače zavzemali preveč pozornosti in se ne bi osredotočali na samo figuro.
Refleksija
Pri tej projektni nalogi sem se z velikimi stvarmi srečala prvič, saj sem tudi prvič snemala in oblikovala digitalno zgodbo. Naučila sem se kako čim boljše posneti fotografije, jih obdelati v programu, prav tako pa pred tem še nisem uporabljala programa Windows Movie Maker, čeprav se mi je vedno zdel zanimiv in preprost za uporabo.
Največ časa sem porabila za fotografiranje vseh prizorov saj je bilo potrebno veliko fotografij (skoraj 300), da sem dosegla željeni učinek – občutek gibanja figure, možica, čeprav v resnici ni bil posnet video posnetek. Za stop motion animacijo sem se odločila, ker mi je med vsemi najbolj pri srcu, prav tako pa sem želela nekaj tudi fizično ustvarjati, saj bi me delo samo za računalnikom in objektivom verjetno utrujalo. Če bi želela digitalno zgodbo še izboljšati, bi verjetno izboljšala postavitev osvetljave, da se mi med samim fotografiranjem ne bi spreminjala. Prizore bi verjetno snemala tudi nekoliko bližje, da bi bili gibi figure še bolj opazni in bi bila zgodba tako bolj pripovedna.
Kako točno bo izgledala animacija nisem vedela vse do predvajanja prvega posnetka v programu, čeprav sem si predstavljala celotno zgodbo. Izdelek me je pozitivno presnetil, saj nisem pričakovala, da bodo fotografije tako dobro upodobile gibanje, kot so ga.
Zanje pridobljeno pri tem projektu, mi bo zagotovo prišel prav tudi kasneje v življenju, če ne na področju kariere, pa na osebnem. Menim, da bi vsi pedagogi morali poznati vsaj osnove oblikovanja videa in čisto preprost program, ki bi jim omogočal, da bi učno snov predstavili na bolj zanimiv način. Pri projektni nalogi mi je bilo všeč, da smo imeli prosto izbiro pri tehniki in programih in da je bila določena tema – oblika – zelo široka tema in je lahko vsak našel nekaj kar bi z veseljem delal. Na tem mestu bi dodala, da mi všeč tudi to, da sama projektna naloga ni obvezna, vendar menim, da bi se vsi morali seznaniti vsaj z osnovami oblikovanja videa tudi, če se kasneje ne bi odločili za izdelavo digitalne zgodbe.
