IKT in jaz (Leja)
Sem Leja, prihajam iz Bele krajine (za tiste, ki ne vedo, kje je to – to je prva noga naše kokoške). Doma imamo veliko kmetijo; že od kar vem, se doma ukvarjamo s konji. Prej so bili namenjeni za delo na kmetiji, danes pa jih imamo zgolj ljubiteljsko za aktivno preživljanje prostega časa. Na vprašanje kakšen človek sem, odgovarjam: spoznajte me in si potem ustvarite mnenje. A osebe, ki me poznajo, trdijo, da sem prijazna, sočutna, samokritična in zaupanja vredna oseba, delavna in vztrajna; da z mano nikoli ni dolgčas, zabavna in predvsem vedno pripravljena na vse, še posebej za lumparije. Sama zase pa lahko zagotovo trdim, da sem spontana oseba; velik perfekcionist, ki ne mara nereda. Zelo rada imam živali, še posebej svojega kosmatega prijatelja Bernskega planšarja z imenom Pako Picasso. Že od nekdaj so moja strast slike in avtomobili, zato se nisem nikoli igrala z punčkami. Veliko raje sem imela avtomobilčke in takšne bolj »fantovske« stvari. Sem članica prostovoljnega gasilskega društva. Plešem v folklorni skupini Ivan Navratil http://www.ivan-navratil.org/ , s katero imamo za sabo že veliko uspešnih nastopov doma in v tujini. Poleg tega pa tudi sama veliko potujem, saj si želim -dokler lahko- ogledati čim več sveta. Na svet ne gledam skozi črno-bel filter, ampak iščem barve, da si naslikam mavrico. Verjamem, da je vsak dan lahko lep, če si ga sam narediš takega. Seveda pridejo kdaj tudi slabši dnevi, a od vsakega posameznika je odvisno, ali ga bo to spravilo iz tira ali pa bo poskušal poiskati v dani situaciji kaj pozitivnega. Sem človek, ki ljubi živali, rastline in naravo nasploh, zato je zame zaprt prostor ali pa dan brez sonca prava kazen.
Z umetnostjo sem pravzaprav povezana že od nekdaj, saj sem risala vedno in predvsem vsepovsod: tudi po obrazih mojih staršev. Še rajši kot papir pa imam rada stene: nanje prelivam želje in hrepenenja. Nekateri se lahko super izražajo s pisanjem, a meni gre to bolj težko. Veliko raje narišem kar čutim ter tako izrazim tisto, kar se dogaja v meni. Po potrebi (na posebne želje in za posebne prejemnike) izdelujem tudi voščilnice in vabila; taka »retro«, ki jih prinese poštar. So otipljiva in malo drugačna kot sms-ji mms-ji.
To delo je objavljeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 4.0 Mednarodna.
To delo je objavljeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 4.0 Mednarodna.
Moje izkušnje z IKT
Z računalnikom sem se prvič srečala v nižjih razredih osnovne šole. Ta izkušnja je bila zame prava groza. Edino za igranje računalniških igric sem ga sprejela. Ko pa sem morala v 7. razredu pisat seminarske naloge in jih pošiljat po elektronski pošti, je bila to zame čista nočna mora. Potem pa še Facebook in podobni mediji; raje o tem sploh ne govorim. Edino kar mi je všeč, je pametni telefon. Na njem je vse, kar potrebujem: moji zaznamki, beležke, pošta, podatki, slike, naloge… Brez pametnega telefona bi težko sledila vsem zahtevam. Ne sodim v generacijo, ki bi imela pametni telefon že v prvem razredu, kot je to moderno danes. Kljub temu ga ni bilo težko osvojiti. Kar se tiče spletnih blogov, tega še nisem počela. Zadnje čase pa sledim slovenski blogarki, ki pa je tudi velika umetnica za male stvari (uhančke, takšne in drugačne)- http://www.brlogarka.com/blog .
Refleksija
Ko sem videla, kaj in predvsem koliko je IKT na urniku, mi ni bilo niti približno jasno ali bomo ustvarjali sami ali pa bomo samo nekaj delali na računalnikih… Očitno pa je, da konkretnega dela s čopiči in umazanih rok pač tukaj ne bo. Potem pa še dejstvo, da nas imajo ta predmet trije različni profesorji… Zaenkrat se še lovim in se sprašujem, kaj ta predmet sploh je. Mi pa je -moram priznati- na urah IKT zanimivo: spoznala sem, kako se fotografijo zaščiti, katere fotografije so v Google sploh primerne, da jih lahko naprej uporabim. Pa tudi, kako se naredi spletno objavo. Največ časa mi je vzelo ravno pisanje, še več pa popravljanje slovničnih napak. Prava radovednost me muči: kaj mi bo dal ta predmet do konca leta? Zaenkrat mi je kar všeč; več pa je bolj težko povedat, saj ga imamo na urniku šele slab mesec.
