To sem jaz, Manca Sprager

Čisto na kratko

Sem Manca Sprager in slednje se ni slišalo ravno izvrino. Najbrž zato, ker gre predstavljanje po navadi  po določenih pravilih, ki se ne spreminjajo. Pa začnimo. Moje ime že poznate, morda še ne veste ampak prihajam iz družine visokih ljudi, kar je pogosto tema pogovara v mojem vsakdanu in ja, igrala sem košarko – cela dva meseca, če sem natančna. Na žalst moja strast do košarke ni bila večja in močnejša od stresa pred tekmami, zato sem s tem poglavjem kar hitro zaključila.

Sem  pol edinka, kar pomeni da sem bila večino svojega otroštva v družbi odraslih ljudi, ki se jim vedno ni ravno ljubilo kratkočasiti otroka, zato sem imela nalogo da se zamotim sama. Kot si najbrž vsi lahko predstavljate igranje kart Ena ni ravno najbolj zabavno če se igraš sam, zato sem svojo pozornost usmerila k ustvarjanju. Že od nekdaj sem uživala v izdelovanju likovnih izdelkov in k sreči je moja mami vzgojiteljica in je mojo ustvarjalno plat podpirala in spodbujala – tudi takrat ko moji izdelki, niso bili uporabni.

Še bolj kot starši so mojo ustvarjalnost spodbujali v srednji šoli na Waldorfski gimnaziji. Veliko ljudi ima svoje mnenje o Waldorski pedagogiki, vendar je bila moja izkušnja z njo čudovita in če bi izbriala še enkrat bi izbrala enako.

V Ljubljani živim že vse življenje in ob spoznavanju ljudi iz drugih krajev sem prišla do zaključka da si ne predstavljam živeti nikjer drugje – kar pa še ne pomeni da nimam želje poskusiti. Resnično smešno je da je moja najboljša prijateljica iz Zadvora, v okolici Ljubljane in da ima njena družina v lasti kmetijo, medtem ko ima moja družina v lasti vrt na katerm so tlakovci z občasnim plevelom. To se mi zdi je odličen pokazatlej kako sva si različni, čeprav sva si v veliko drugih stvareh podobni.

Računalništvo

Najbrž bi bil zdaj pravi čas da omenim, da računalništvo ni ravno moje področje. Dober primer tega je bil včeraj zvečer, ko sem panično brala navodila za telefon, ker sem si po nesreči izbrisala oziroma odstranila eno izmed treh ozadij zaslona. Po mučnih deseth minutah sem težavo rešila in si oddahnila kot pravi maratonec.

Računalniške igrice sem igrala kot otrok (točne starosti se ne spomnim), vendar pa sem v osnovni šoli hodila na računalništvo in delala v PowerPoint-u. V srednji šoli sem imela inforatiko in danes na svojo žalost obžalujem da pri vsem tem nisem bolj samoiniciativna, še posebej zato ker bi to znalo predstavljati večji del mojega poklica.

Čeprav sem v svetu računalništva bolj nevešča, vseeno uporabljam družabna omrežja kot so Facebook, Instagram in Pinterest. Slednji je moj najlubši, saj na njem vedno najdem nov navdih kar mi polepša dan. Poleg nadiha zame, pa se mi zdi izredno priročen za predloge kako ustvarjati z otoki.

Refleksija

Pouka IKT se veselim hkrati pa občutim strah, saj še nikoli nisem niti pomislila da bi delala digitalno zgodbo ali pa vektosko risala. Najbolj bom svoje znanje morala izpiliti pri avtorstvih in temu podobnih rečeh. Sem polna zaupanja v profesorje, ki so videti željni deliti svoje znanje naprej, česar sem vesela, saj se mi zdi da to danes ni več glavni cilj pedagogov.