ALIKE – Digitalna zgodba

Za projekt digitalne zgodbe pod tematskim naslovom Svetlo temno sem se osredotočila na idejo, ki sem jo gojila že kar nekaj časa. Celotno zgodbo je namreč navdihnila dejstvo, da so odrasli pravzaprav zelo podobni otrokom. Kje je pravzaprav meja med tema dvema besedama. Tudi odrasli se lahko jočejo, si želijo pohvale…

Postopek dela

Na tej osnovni ideji sem tako zasnovala scenarij moje zgodbe. Napisala sem ga v programu za pisanje filmskih scenarijev Celtx-u, ki ti omogoča enostavno in pregledno pisanje vsega kar profesionalni scenarij potrebuje: opisi, dialogi, liki, dogajanje…

Za prikaz moje zgodbe se mi je zdela primerna 2D animacija, prav tako, pa sem želela dodati še nek mistični element. Ravno v tistem času sem veliko slikala s črnilom, tako sem hotela v svojo animacijo vključiti kapljice črnila, ki se razpršijo v vodi. Sprva sem hotela tako gibanje črnila posneti s kameo, a sem bila že v začetku v dvomih, saj nimam makro leče za mojo kamero in tudi ne dobre osvetljave. Tako sem po poskusnem posnetku s kamero, ki mi je na voljo ugotovila, da to preprosto ne bo šlo. Slika je bila pretemna, črnilo premalo ostro in tudi nastalo ozadje ni bilo popolnoma belo, kar pa sem potrebovala, saj sem nameravala posnetke kombinirati z 2D animacijo na belem ozadju. Poskusila sem z uravnavanjem White balance-ja, a rezultati še vedno niso bili dovolj kvalitetni.

Tako sem, ko sem iskala rešitve za moj problem, na internetu naletela na tutorial, ki kaže kako izdelati kapljico črnila v 3D programu, natančneje Blender-ju.

Tutorial: Ink drop effect with Cycles, written by Gottfriend Hofmann

Ker je blender program zastonj in sem ga pravzaprav že imela naloženega ter sem ga enkrat ali dvakrat tudi že uporabljala, sem se odločila, da uporabim to opcijo. Moram reči, da mi je končni rezultat pravzaprav veliko bolj všeč, kot pa bi mi bila osnovna ideja videoposnetka.

Tako sem se lotila testnega poskusa izdelovanja kapljice črnila v blenderju. Moram priznati, da je ta program res kompleksen, in da sem imela na začetku kar nekaj težav, a dober tutorijal in tudi natančen pisen opis, ki ga je Gottfriend Hofmann naredil za Blender diplom, sta naredila vse mnogo lažje. Bilo je kot, da bi sledil receptu. Ko sem bila že pri koncu animiranja, ko sem že šla skozi par pek, ki vzamejo kar nekaj časa, pa se mi je zgodila nesreča. Očitno nisem pravilno shranjevala datotek in so se mi vse izbrisale, ko se je blender nepričakovano ustavil. Bila sem kar jezna, a kaj lahko narediš. Vem da blender pravzaprav shranjuje drtoteke sprotno (za funkcijo recover last sesion), tako, da bi jih v mojem primeru lahko dobil nazaj, a enostavno te datoteke med recover files nisem našla.

To delo sem si potem raje pustila za konec mojega projekta in sem se k njemu vrnila po mescu in pol. V drugo mi je šlo mnogo hitreje, porabila sem uro namesto štirih. Prav tako, sem se manj zanašala na internet za mnoga vprašanja, sej sem si zadnjič dodatne ukaze, ki sem jih rabila zapisala. Tudi program sem že imela prilagojen uporabniku, tako od prejšnjega poizkusa.

Za pomoč pri uporabi programa sem se zanašala na naslednje videe:

How To Move Camera In Circular Way In Blender – Quick Tutorial

Animate a Camera on a path – blender 2 72 – quick

Ko sem končala s prvim poskusom v blender-ju, sem se vrgla v iskanje potrebnih zvokov in muzike, saj vem, da je to lahko kar dolgotrajen proces. Na koncu mi je res uspelo najti približno primeren avdio, z primernimi licencami.

Strani na katerih sem našla glasbo in zvočne efekte:

Free music archive

Freesound

Jamendo music

Soundbible

V času kratkih počitnic konca oktobra sem se tudi dobila z igralkama (mojima prijateljicama), ki sta posodili svoja glasova za animacijo. Posnele smo 40 minut zvočnega filma z programom Audacity.

Ko je bilo za zvok poskrbljeno, sem se lotila procesa oblikovanja videzov oseb (character design). Vedela sem, da želim izbrati stil, ki je podoben disneyjevemu. Lik mame sem tako uspešno oblikovala, za lik fantka pa nikakor nisem uspela dobiti pravega videza na koncu me je navdihnil fantek Thimothy iz animiranega filama Boss Baby.

 

Nato sem se lotila risanja Storyboardov, kar pravzaprav ni bilo zelo zahtevno, saj sem o kadriranju veliko razmišljala že med pisanjem scenarija.

ALIKE-snemalna knjiga

pdf. oblika ALIKE-snemalna knjiga-converted

Po mesecu pavze, sem se lotila 2D animacij. Posamezne kadre sem risala v Photoshopu v Animation set up, ki ga program omogoča. Tudi tu sem se morala sprav spoznati s parimi osnovami, kar se tiče animacije. Ustvarjala sem posamične prizore v ločenih datotekah predvsem zaradi preglednosti. Najprej sem narisala Key frame potem pa še nekaj In-between-sov kolikor mi jih je čas dopuščal. Grobe skice sem prevlekla z čistejšo linijo, a sem grobo skico ohranila na 50% opacity, saj je dodala k videzu. Da animacija deluje gladka, sem za frame, ki so sicer nepremični uporabila dve različni liniji, ki se neprestano  menjata, da ustvari učinek dinamike in dogajanja. Pozanimti sem se morala tudi kako izvoziti animacijo z transparent ozadjem, in sicer to narediš v funkciji Quik-time, unmated podlaga.

Med procesom animiranja,v photoshopu, sem se lotila tudi montaže, tako za popestritev. Montažo sem dela la s programom Premier pro. Program že kar dobro poznam, tako da pri tem nisem imela večjih težav. Potrebno je bilo paziti na ritem in glasnost posameznih elementov, prehode… Med montažo pa sem spoznala še množico efektov, ki jih prej nisem poznala predvsem premikanje lamere po key frame-ih, kar mi je zelo olajšalo risanje animacij, ter različne druge efekte, kot so ivert color, change color, duration, reverse video…

Videi z katerimi sem si pomagala pri montaži:

5 super SIMPLE, EASY and AWESOME text / title effects for Premiere Pro

After Effects Tutorial: Smoke Text Effects

How to Invert color in premium pro (1 min)

How to Mirror a Video Clip in Adobe Premiere Pro! Mirror a Clip in Premiere Pro!

How to Fake Handheld Camera Movements Effect in Adobe Premiere Pro CC 2017 TUTORIAL

Ob ponovnem ustvarjanj 3D animacije v blender-ju, sem naletela na težavo ali bolje rečeno časovno stisko. Moj računalnik namreč ni grafični in tudi ne najbolj primeren za proces ki se v jeziku 3D animiranja imenuje rendering in cycles. (to je nekako izvažanje slike, oz. animacije, z vsem podatki o svetlobi materialu senčenju…) Proces je kar zahteven in vzame veliko časa (Rendering enega frama je tralal 23minut. Ena moja animacija pa je bila velika 150 framov, kar je naneslo na 2 dni in 3 noči renderinga. Ta čas sem poskušala zmanjšati s Compresijo in malo manj zahtevnimi surface note-si in drugimi prilagoditvami, ki sem se jih naučila iz youtuba.

Prav tako sem spoznala, da je najbolje da rendra-š posamične slike in ne celotne animacije saj tako ne pride do okvar, ter če render lahko ustaviš in ga kasneje nadaljuješ od tam naprej. Te slike sem kasneje v Blender-ju v drugi nastavitvi (video montaže) spremenila v film, z enostavnim nakladanjem slike zraven slike.

A kljub vsem izboljšavam je Rendering še vedno vzel preveč časa. Tako sem ob brskanju po internetu naletela na rešitev – Rendering Farms.

Možno je najeti Rendering Farms (to je množica zmogljivih računalnikov, ki so dovolj sposobni za še tako zahtevne rendre, pravzaprav mojo animacijo naredijo v minutah namesto v dnevih) Tako sem malo poiskala po internetu in našla eno v Nemčiji, ki je ponujala ob vpisu kredit 25-ih točk. Poleg tega so imeli v januarju akcijo, za vse blender renderinge 50% popusta saj je program praznoval neko obletnico. Okno za rendering v rebus farm se ti ob inštalaciji odpre direktno v blenderju, nato datoteko pošleš na rebus, in izbereš mapo, kamor želiš, da ti oni nazaj položijo narejene rendre. Praktično sploh ne opaziš da uporabljaš umesnik. Kako se uporablja mojo izbrano Rendering farm imenovano Rebusfarm sem našla na njihovi spletni strani.

S tem vmesnikom so bile moje ostale animacije narejene v momentu v primerjavi z prvo.

Ko sem končala z montažo animacije sem dodala še end credit-se za katere šablono so mi poslali z Studio binder. Na žalost pa mi je zmanjkalo časa, da bi end credits-e popestrila z luštnimi risbami likov v mislih sem imela (kako se mami in otrok držita za roke in mami nosi otroka v naročju) predvsem pozitivne luštne prizore.

Končna animacija

Refleksija

Danega projekta sem se veselila že odkar sem prvič slišala zanj. Rekla sem si: “končno nekaj kar me bo prisililo, da že enkrat naredim svojo prvo animacijo”. Namreč že nekaj časa premlevam idejo, da bi se enkrat v življenju ukvarjala s tem na profesionalnem nivoju. Zavedam pa se, da je to zelo zahtevno delo, in če si na nekem nižjem položaju v velikem studiju garaš kot nor, pa redko kdo napreduje. Zato bi se z tem raje ukvarjala lokalno in bi ustvarjala reklame za firme, ki bi bile pripravljene plačati. Hkrati pa bi izdelovala svoje projekte, s katerimi bi tekmovala na raznih tečajih animacij. Prav tako se zavedam, da v Sloveniji primanjkuje združenj, ki bi izobraževale o postopku animiranja, kar se mi zdi velika škoda, saj so animacije prihodnost, še posebej 3D in Computore generated imadges – CGI, in povpraševanje po profesionalcih je verjetno visoko. Poleg tega se zavedam moči, ki jo imajo dobro prikazane zgodbe z nepozabnimi karakterji v izobraževanju in vzgoji mladih. Imajo lahko namreč veliko večji efekt kot pridige odraslih, gradijo moralna načela, naučijo nas kako reagirati v situacijah, v katerih se običajno ne bi nikoli znašli. Zdi se mi, da bi bili krožki izdelovanja lastnih digitalnih zgodb zelo obiskani in bi spodbujali osebni razvoj, skupinsko delo, kreativnost in veliko več.

Projekt je imel zelo dober tematski naslov, saj se na temo svetlo-temno lahko naredi marsikaj, tako se nisem počutila preveč omejeno ko je šlo za izmišljevanje zgodbe. Poleg tega mi je bilo izredno všeč, da smo lahko izbrali poljubno tehniko za kreacijo naše digitalne zgodbe, ter da tudi programsko nismo bili omejeni. Najmanj mi je bila všeč izdelava zgodborisa v danem muštru, ker sem imela posebej narejen scenarij in posebej storyboard, mi je združitev v pregleden in berljiv dokument (moj scenarij je bil namreč nepregledna mešanica jezikov, tako, da bi bil drugim razen meni neberljiv, zato ga tudi nisem priložila) vzela dodaten čas, ki bi ga lahko koristneje porabila. Tokrat moram reči, da Ime projekta popolnoma ustreza, saj ima tisti priokus zanimivosti, ki ga želimo doseči pri vsaki nalogi, ki jo zadamo našim učencem. Prav tako, se mi je zdelo primerno da smo se pri urah tako predavanjih kot vajah pripravili na dano nalogo. Kljub temu pa sem pogrešala bolj poglobljeno izobraževanje o izdelavi filmov/animacij, Kadriranja smo se le dotaknili, sploh nismo omenili pomembne linije akcije, ali pa Rakurz kamere (višina kamere namreč določa status osebe), filmske kompozicije npr. zlati rez točke zlatega reza (točke zaslona, ki nam prve padejo v oči), pravila tretin ali pa razlik med kadri (detalj, close up, veliki plan, Bližnji plan, doprsni plan, Srednji plan, Amerikan, Total, Veliki total, Ekstremni total). Prav tako bi rada izpostavila, da sestave filmske zgodbe ne gradimo po pravilu dramskega trikotnika, to namreč velja za knjige ne pa za filme oz. digitalne zgodbe. Graf napetosti teh je namreč drugačen, ter zanj velja splošno pravilo – večja je razlika med najnižjo in najvišjo točko v tem filmu večja je napetost celotnega filma.

To delo je objavljeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva 4.0 Mednarodna.

1. Začetek filma, pritegne gledalca,
2. Predstavimo  glavne junake in njihov vsakdan
3. Nastopi sprememba, ki poruši njihov vsakdan
4. Veliki preobrat: težava s katero se mora glavni lik soočiti
5. Točka akcije/ukrepanja: Tu se lik odloči, da bo nekaj naredil glede njegove težave
6. Točka dna: najnižja točka filma, situacija deluje brez izhoda, kot, da je vse izgubljeno
7. Vrh akcije: najbolj dodelan del, soočenje med dobrim in zlom
8. Zaključek: Najboljši zaključki so enaki začetku filma z eno ključno razliko oz. spremembo

op. Smisel celotne filmske zgodbe, je, da se junak skozi film razvije, se spremeni, pridobi izkušnjo, ki jih spremeni običajno osebnostno.

op. Zgornje je vsebina iz predavanja delavnic video in filmske tehnike – Openlab-a v Kranj.

Kot sem že omenila v postopku dela, sem se pri izdelovanju svoje digitalne zgodbe naučila marsikaj novega, predvsem o uporabi raznih programov. V Premier pro-ju sem se naučila predvsem uporabe efektov katerih poprej nisem še nikoli uporabljala. V Photoshop-u sem se naučila izvažati z prozornim ozadjem. Največ pa sem se naučila o uporabi blender-ja oziroma o izdelovanju 3D animacij. Vse od ukazov tipkovnico za povečevanje in premikanje objektov, animiranje sfere po key fraim-ih, ogledovanje hitrostnega grafa, ki ga objekt naredi, do oblikovanja domain-a, v katerem lahko stimuliramo dim, do dejanskega stimuliranja dima, vseh ukazov, ki oblikujejo dim, npr nadzorovanje vrtincev, njihove velikosti in gostote (funkcija vorticity), do Renderinga in cicles, določanje lastnosti dima, postavitve kamere, animiranja kamere po keyfraimih, nastavitve renderinga… Skozi vse napake in ponovitve, ki sem jih naredila v procesu, sem obnavljala svoje znanje, in ga tako utrdila.  Prav tako sem se naučila, pravilnega shranjevanja datotek, da se mi začetna nesreča oz malomarnost ni ponovila. Prav tako sem se spoznala z različnimi novimi teoretičnimi vidiki 3D animiranja, kako delujejo peke, in kaj so Cauchi (izračuni za svetlobo in druge lastnosti tvoje animacije, da ni potrebno izračunavati vsakega fraima posebej) , ti so mi  namreč povzročali velike probleme. Nekaterih pojmov še vedno ne razumem popolnoma, a za njih bo v prihodnosti še čas. Naučila sem se tudi o renderingfarmah, ter o pravilnem izvažanju.

Kot pričakovano mi je pri procesu animiranja največ časa vzelo risanje 2D animacije, saj je potrebno narisati ogromno količino kadrov že za nekaj sekund posnetka. Seveda nisem delala v animacijski normi 24 fraimov na sekundo, saj bi bilo to enostavno preveč za dan čas, take animacije nastajajo leta. Tako sem se zadovoljila z dolžino fraima, ki je dolg 0.2 sekundi, hkrati pa sem mnoge fraime, kot sem že omenila ponavljala. Presenetilo me je koliko malo časa mi je na koncu vzelo izdelovanje 3D komponente animacije v drugo, so mi pa nato nadalni problemi z izvažanjem vzeli toliko več časa. Montaža je je bila tudi časovno obremenjujoča, ampak predvsem zaradi moje preciznosti, in usklajevanja zvoka in videa. Me je pa presenetilo koliko časa mi je vzelo izrezovanje voice actinga, iz 40 minutnega posnetka. Najbolj zamudno delo pa je bilo iskanje glasbe. Mesec in pol sem neprestano poslušala creative common gradivo, da sem našla tri skladbe, z katerimi še sedaj nisem popolnoma zadovoljna. Prav tako, je bilo to delo najbolj živce jemajoče, saj so imele skladbe, ki so bile najbolj primerne, licenco no deravites in jih tako nisem mogla uporabiti.

Končen projekt mi je globalno všeč, a bi se mnogo zadev dalo izboljšati. Pri videu mi po slabši kvaliteti izstopata predvsem dva kadra to sta prvi začetni animirani kader, saj premik kamere ne deluje gladki, čustva fantka pa so malce okornejše prikazana, kot da gledalec nima časa dojeti, kaj se dogaja. Vidi se, da je bil to moj prvi zdelan kader. Drugi kader ki ne deluje je fantkov premik v velikem totalu, ko želi seči po svoji mami. Premik deluje nekoliko okorno. Preostali delež vide še nekako deluje. Kar zelo pa bi se dalo izboljšati glas animacije, za začetek z primernejšimi glasbami, nato z boljšo kvaliteto in primernostjo sound efectov, te bi bilo potrebno posneti v zvočnem studiu za potrebe animacije. saj je zvok v določenih delih, ko je film črn zelo pomemben, in je veliko pripovedno orodje. Tudi govorjeno besedilo bi se dalo izboljšati, pozna se, da zasedba niso profesionalci, ponekod manjka čustvena nota. Prav tako se je moje razumevanje zgodbe v vmesnem času razvilo, in tako sem na koncu izbrala tiste poskuse avdia, ki so mi bili ob snemanju najmanj všeč, oz. ne tisto, kar sem iskala. Ob končnem ogledu animacije sem ugotovila, da bi ponekod lahko dodala še nekaj zvočnih efektov. Prav tako sem prvotno želela animacijo podnasloviti z slovenskimi podnapisi formata srl. za kar mi je zmanjkalo časa, jih bom pa verjetno objavila kasneje.