Nekaj malega o meni…
Sem Zojč (neki takega) 😉
pop-up ilustracije Alice by Zojč is licensed under CC BY-NC-ND 4.0
Že od malega sem vedno rada risala, rezala papirčke in jih lepila skupaj, izdelovala papirnate obleke za svoje igrače in mačke, ter na splošno nekaj ustvarjala. Če bi vprašali moje prijatelje, kako bi me opisali, bi vam najverjtneje rekli, da sem ustvarjalna ali pa sem jim naredila uhane nekateri pa bi omenili mojo pop-up knjigico. Ko se zatopim v novo nalogo, nov izdelek si rada prižgem glasbo, da me spremlja. Seveda pa nisem sama, poleg glasbe in ponsreči popitih-uhm..upsi mislila sem politih kozarcev umazane vode z čopiče, me velikokrat obiščejo moji mački, te še posebej radi ležijo na mokrih slkah. 🙂
Trenutno imam tri doma: Amon (ki je na slikah), Ateno in Belo (nikoli ne boste oganili katere barve je….bele)
Moja ustvarjalna zagnanost se je vedno bolj zmanjševala proti koncu osnovne šole, zato sem imela tudi premisleke glede izbire srednješolske izobrazbe. Na koncu je vseeno zmagala moja želja po ustvarjanju in sem šla na Oblikovno v Ljubljani. Kar pa se je izkazalo za eno boljših odločitev, saj sem se tam prvič bolj podrobno spoznala z umetnostjo, smermi, slogi, zgodovino in drugimi ljudmi, ki ustvarjajo tako kot jaz. Na moji smeri je bila zelo popularna uporaba tablic za risanje in za zapiske, kar me je pritegnilo do tega, da bi tudi sama začela ustvarjati digitalno, kar tudi sem. Seveda pa nisem risala samo za šolo, pač pa tudi zase, za prijatelje. Nikoli pa nisem svojih izdelkov objavljala ali pa prodajala, kot nekateri sošolci, vedno sem se bala da niso dovolj dobri. Zato sem se tudi pri izbiri za nadaljni študij odločila, za pedagoško fakulteto. Likovna umetnost, je po mojem mnenju, tudi pomemben predmet, katerega večina ne mara ali pa celo sovraži, saj mislijo, da če nimajo talenta za risanje, potem nimajo tam kaj početi. Jaz pa pravim da ni tako, umetnost naj bi sproščala, veselila in pomagala, pri urah likovne umetnosti bi se morali zabavati, poskušati in ustvarjati ne glede na naše zmožnosti. Zato imam tudi rada moderno umetnost, ki se včasih zdi kot norčija, vendar ima svoj pomen in sporočilo.
To delo je licencirano pod CC BY 4.0
Digitalna tehnologija v mojem življenju do sedaj in kaj želim/pričakujem na poklicni poti
Tehnologija je nekaj, kar me je spremljalo od otroštva. Najprej preko risank in igric potem pa vedno bolj interaktivno z vsemi aplikacijami, kot so snapchat, instagram, youtube, google… V srednji šoli sem prvič tudi uporabljala programe za risanje in ustvarjanje digitalno kot sta Adobe Ilustrator in Indesign, kar je bilo pomembno za moj razvoj, saj če ne bi poskusila takrat, verjetno se tudi kasneje nebi odločila za nakup tablice in programa za risanje – Procreate. V sklopu šolskega pouka sem potem delala plakate, celostne grafične podobe, ilustracije, urejala besedila in razne druge stvari v teh programih. Sama sem večino svojih dokumentov potem namesto v wordu uredila kar v Indesignu in jih oddala, saj je bilo tam veliko lažje in lepše urejati besedilo. Malo sem se naučila uporabljati tudi Blender, v katerem smo naredili krajše animacije in tudi slike za na plakate. Poleg šolskih objav in kreacij pa sama nisem objavlala ničesar, ne slik ne komentarjev. Letos poleti sem prvič podala mnenje na Google mapsih, za Bankarium v Ljubljani, in od takrat kdaj pa kdaj ocenim restavracijo ali pa podam svoje mnenje, vendar nič velikega.
Zavedam se, da je moja prihodnost zelo prepletena s tehnologijo in se jo moram bolj navaditi, saj ne glede na to ali bom učiteljica, samostojna umetnica ali pa kar koli drugega vem, da bo veliko komunikacije potekalo preko interneta, veliko objav potrebnih da se promoviram ali pa preprosto za pomoč in obveščanje med mano in učenci.
Refleksija
Za prvo oddajo mislim da je kar solidno, saj sem poskušala čimbolj slediti navodilom in poskusla koliko sem si zapomnila od pouka, ter pridobila neke osnove za nadaljevanje in pa tudi en korak bližje temu da bom lahko pravilno objavljala svoje izdelke, jih zaščitila in pa pravilno uporabljala tuje. Če bi imela več časa bi celotno besedilo malo bolj premislila in lepše ubesedila, saj bom kljub temu da sem že ene parkrat prebrala, kar sm napisala, najdla napake, ali pa še kakšne stvari, katere bi lahko vključila pa se jih nisem spomnila. Najdlje sem premišljevala o tem kaj naj napišem o sebi, saj nikoli ne vem kaj povedat in se potem kasneje sekiram, zakaj sem oz. zakaj nisem nekaj povedala. Skrbi me da bi premalo povedala ali pa preveč, mogoče sem zgrešila bistvo, take stvari me potem mučijo par ur po pogovoru. Najmanj sem se veselila pisanja objave, saj, kot sem prej omenila, nikoli ne vem kaj napisat ali pa kasneje izvem kako bi to izboljšala. Sem pa vesela da se učimo tudi tega, kako objavljati, zaščititi in uporabljati splet…
