Sem Klementina in kreiram splet
Živjo, sem Klementina!
Drugače sem iz Celja, trenutno pa zaradi študija živim v Ljubljani. Ob koncu osnovne šole sem bila malo zmedena, kam me bo pot kasneje vodila, a se je odločitev, da se vpišem na umetniško gimnazijo, izkazala za pravo. Našla sem tisto strast do umetnosti, ki se je ves čas skrivala v meni, pa se mogoče prej nisem poznala do te mere, da bi jo opazila. Po koncu gimnazije sem zato izbrala študij likovne pedagogike. V želji, da umetnost še bolj spoznam in da nekega dne svojo ljubezen do nje širim tudi med ostale.
Avtoportret
To delo je objavljeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 4.0 Mednarodna.
IKT V MOJEM ŽIVLJENJU
Čeprav morda nisem najbolj vešča z ustrezno uporabo tehnologije, ki nas obdaja, vseeno razumem, kako pomembna je za nas. Zavedam se namreč, da bo njen razvoj šel še samo naprej in da bodo morda stvari, ki se nam zdaj zdijo nemogoče, nekoč izvedljive. Njene pomembne vloge se zavedam tudi zato, ker se bo moje življenje vrtelo okoli pedagoških vod. Zdi se mi namreč zelo pomembno, da je učitelj čim bolj seznanjen s tehnologijo, da je v koraku s časom in hkrati korak pred učenci.
Svojega dneva si brez informacijsko-komunikacijskih tehnologij ne znam predstavljati. Spremljajo me že čisto na začetku mojega jutra, ko me zbudi budilka in odhitim v kuhinjo, kjer kliknem na kavni avtomat in s skodelico kave, ki mi jo pripravi, začnem svoj dan. Potem pa skok na avtobus, da me odpelje do fakultete. Ker moja vožnja traja skoraj pol ure, je to čas, da preletim novice na mojem telefonu in na elektronskih zaslonih, s katerimi so avtobusi opremljeni. Sledijo predavanja, kjer seveda uporabljamo računalnike in Office programe, med praktičnimi predmeti, ki so bolj sproščeni, pa radi v ateljejih prisluhnemo tudi glasbi z radia. Na večer, ko zaključim s predavanji in se vrnem domov, je čas, da se posvetim študijskim obveznostim, ki jih morem narediti in oddati do določenega roka. Večkrat na računalniku pogledam tudi kakšen film ali del serije, kjer imam vklopljene slušalke, da nisem svoji sostanovalki s tem moteča.
Ker je namen tehnologije, da bi nam lajšala življenje, si res želim, da bi svoje sposobnosti malo nadgradila. Verjamem namreč, da bi tako lahko precej bolj samozavestno in sproščeno nastopila v razredu.
REFLEKSIJA
V našem prvem projektu sem se seznanila, s katerimi oznakami lahko zavarujem svoja avtorska dela in kakšen pomen imajo, kar se mi zdi zelo pomembno, saj bom kot umetnica večkrat objavljala svoja dela. Naučila sem se uporabljati naše spletišče na Arnes Splet, tako da lahko sedaj brez težav objavljam prispevke, vstavljam predstavnostne datoteke in povezave. Odkrila sem tudi pomen kategorij in oznak.
Če bi imela več časa, bi se verjetno poglobila v prispevke starejših letnikov, kar bom v prihodnje zagotovo storila. Manjkala mi je namreč inspiracija oziroma osnutek, kako bi morala moja objava izgledati. Če bi preletela lanske prispevke, takšnih težav ne bi imela, ker bi približno vedela, kaj se od mene pričakuje.
Največ časa sem posvetila pisanju. Želela sem namreč, da bi bilo napisano čim bolj sporočilno in lepo oblikovano. Precej časa pa sem porabila tudi, da sem pred pisanjem ponovila vse, kar smo obravnavali na vajah. Tako sem lahko potem nemoteno in brez kakšnih negotovosti začela z oblikovanjem besedila in informacij, ki sem jih želela sporočiti.
Zdi se mi, da je znanje, ki sem ga pridobila pri svoji prvi projektni nalogi ključnega pomena za vse ostale. Poleg tega pa si bom z znanjem o avtorskih pravicah od sedaj naprej za vse seminarske naloge izbirala slikovno gradivo, ki bo to s svojo licenco dovolilo, kot so na primer slike na spletnem mestu Pixabay. Vso znanje bom z lahkoto uporabila tudi v svojem poklicu. Učence bom namreč lahko seznanila, zakaj slik ne smemo preprosto kopirati iz brskalnika.
Pri projektu mi je bilo najbolj všeč pisanje tistega dela, v katerem sem se predstavila. Uporabila sem namreč informacije, ki sem jih želela in ne povedo o meni preveč. Manj pa mi je bilo všeč pisanje drugih delov besedila, ker je bilo tudi bolj zamudno.
Pri projektu ne bi spremenila ničesar. Zdi se mi namreč, da je precej poučen in zanimiv. Zelo mi je bilo všeč, da sem lahko prispevek oblikovala po svojih željah in na ta način vadila, o čemer smo govorili na vajah.
