The Neli theory
Oi! Sem Neli Brglez, stara sem 19 let in že odkar se spomnim sem se vedno rada zatekla k risanju, kot otrok sem najraje slikala na prostem, med poletjem sem na počitnicah pri babici to počela vsak dan in čeprav so bili moji izdelki “abstraktne čačke” sem se počutila kot strašno dober umetnik, ki zliva svoja čustva in dušo na platno. Ko sem prišla v osnovno šolo mi je nekoliko nasproti hodilo dejstvo, da morem ustvarjati nekaj določenega, nisem razumela zakaj morem narisati hišo, če bi raje gozd, ampak ko sem postajala starejša sem ugotovila, da se z navodili učiteljice likovnega pouka učimo risati določenih oblik, ki so osnova za nadaljevanje in tako sem likovni pouk zelo vzljubila in začela sanjati, da bi v tej smeri našla svoj poklic. V osnovni šoli sem se ukvarjala z različnimi športi, najdlje z odbojko, ki sem jo trenirala 8 let, ob izbiranju srednje šole pa sem se odločila, da bom nadaljevala v likovni smeri in se vpisala na Gimnazijo Celje Center- likovno smer in tam spoznala veliko zanimivih ljudi in preživela lepa 4 leta. Nekako sem se na to smer vpisala z razlogom, da bom nadaljevala na likovni pedagogiki čeprav je bila to samo ideja, sem jo sedaj uresničila. Sebe bi opisala kot tiho, mirno dekle, rada imam čas zase, prosti čas najraje preživljam zraven družine, fanta, mojega psa, na katerega sem zelo navezana in seveda prijateljev. Ob ljudeh, ki jih ne poznam sem zadržana in sem oseba, ki ne more hitro skleniti prijateljstva, ker potrebujem čas, da nekomu zaupam in se ob njemu počutim prijetno. Nimam ogromno količino prijateljev, ker se mi zdi bolj pomembna kvaliteta kot kvantiteta in tega se poskušam držati na vseh področjih življenja. Zelo rada imam živali, sploh pse, zdijo se mi odlični prijatelji, terapevti, zelo mi je všeč, da so tako zvesti, v nekaterih pogledih zelo podobni ljudem. Ko sem bila mlajša sem govorila, da bom živela v velikem mestu, ampak sedaj ko študiram v Ljubljani in pet dni v tednu preživim v prestolnici vidim, da mi tišina, gozd, živali pomenijo veliko več kot sem si mislila in ob koncu delovnega tedna komaj čakam da zagledam svoj domači kraj.
To delo je objavljeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercionalno-Brez predelav 4.0 mednarodna.
INFORMACIJSKO-KOMUNIKACIJSKE TEHNOLOGIJE IN JAZ
Z IKT-jem sem se začela srečevati kot otrok, ko sem gledala svojega brata kako je v dnevni sobi igral računalniške igrice ali na računalniku predvajal glasbo. Takrat se mi je zdelo to nekaj ”izven tega sveta” in nikoli nisem imela posebne želije, da bi računalnik uporabljala tudi jaz. Skozi leta odraščanja nikoli nisem prišla v fazo, ko bi moje zanimanje za računalnike strašno narastlo, raje sem gledala televizijo, kot bila na računalniku in tako je tudi danes. Računalnik v večini uporabljam samo za gledanje kakšnega filma ali serije. Veliko bolj, kot računalnik pa uporabljam telefon. Zdi se mi, da na njem preživim kar večino dneva, čisto podzavestno stalno preverjam sms-e, mail, novice, vreme, sporočila na facebooku, instagramu, snapchatu, poslušam glasbo iz youtuba…Menim, da IKT iz dneva v dan postaja večji del mene, čeprav mi to ni všeč in bi z popolno prekinitvijo uporabe IKT-ja nekako ”prekinila stik s svetom”,.
REFLEKSIJA
Priznam, da se tega predmeta od vseh najbolj bojim. Nekako imam kompleks, da jaz pač ne znam z računalniki. Smešno mi je to, da sem obdana z ljudmi, ki obvladajo delo z računalniki in v družini samo jaz ”nimam tega gena”. Vseeno sta me profesorica in njena asistenka nekoliko potolažili, saj delita informacija z nami na zelo prijeten in prijazen način.
Zdi se mi zelo pomembno, da ima vsak osnove obvladovanja IKT- ja, sploh ljudje, ki bodo čez nekaj let poučevali otroke, ko bo IKT še bolj vpleten v življenje vsakega posameznika in bo učitelj večino svojega dela moral opraviti s pomočjo računalnika, kar se tako ali tako dogaja že sedaj. Polek tega pa menim, da lahko z znanjem IKT-ja učitelj poskrbi za nove, inovativne načine kako otroke motivirati in jim delo približati, primer tega je, kako smo se mi, študentje prvega letnika, pri vajah IKT- ja na zanimiv način naučili zavarovati svoje avtorsko delo s spletnim mestom Creative Commons. Jaz sem na prvem predavanju IKT-ja izvedela, da bo vsak pri tem predmetu moral narediti digitalno zgodbo, na začetku sem se tega malo prestrašila, ampak tem bolj o tem razmisljam boljše se mi zdi. Nekakšna popestritev, ker moremo pri večini drugih predmetov izdelovati seminarske naloge, in to se mi zdi super.
