NEKAJ MALEGA (o Žučku in IKT-ju)

Zdravo, moje ime je Andraž. Andraž Žučko. Oziroma za večino samo Žučko, saj me nihče ne kliče po imenu. Zato sem sem moral že zdaj trikrat preveriti če sem svoje ime sploh napisal pravilno. Sem 21-letni predstavnik moškega spola iz majhne vasice na Kozjanskem. Mislim da se vam bom najlažje in najhitreje predstavil kar s pregledom stvari ki jih imam rad, jih ne maram, itd. Kot večina predstavnikov moje generacije rad poslušam glasbo (večinoma iz prejšnjega stoletja), gledam serije in filme. Poudarek je na slednjih, saj sem zaradi svoje ljubezni do filma in televizije prebedel veliko noči in zanemaril ali zamudil veliko stvari v svojem življenju (npr. srednjo šolo). Kot je razvidno iz moje izbire študijskega programa, ki ga obiskujem rad rišem, slikam (abstraktno), oz. na kratko rad ustvarjam. Rad imam jutranje (prav tako dopoldansko, opoldansko, popoldansko, večerno in nočno) »kofetkanje« ob katerem je vedno prisotno kajenje in »šinfanje« mimoidočih. Uživam tudi v opazovanju in poimenovanju ptic. Dajem jim moška imena kot so: Boris, Bojan, Benjamin, Branko, Boštjan. Da malo pohitim, bom še malce našteval. Rad imam ulične svetilke z oranžno svetlobo, tortne fontane, kljunaše, smetano, Grace Kelly, Davida Bowia, Star Wars, Casablanco (film ne mesto), dvd predvajalnike s posebnim mehanizmom za odpiranje (tiste katerim se najprej počasi odpre celoten prednji del, nakar ven pogleda pladenjček za dvd). Rad imam svojo mačko s katero preživim večino svojega prostega časa, v katerem jo skušam prepričati, da mi iz akvarija poje ribe ki jih ne maram. Ko smo že pri stvareh ki jih ne maram. Ne maram ljudi ki nosijo kapo za ušesi, čivav, francoske avtomobile, trobe.

This work is licensed under a Creative Commons Attribution-NonCommercial-NoDerivatives 4.0 International License.

JAZ IN IKT

Rad si rečem da sem staromoden, da ne maram tehnologije in da me je strah njenega hitrega napredka. Rad se pritožujem da ne znam uporabljati (večine) tehnologije. A kljub temu nikoli ne prestopim praga brez telefona v žepu. Vse kar sem sedaj naštel razmišljam medtem ko sedim na troli na katero sem stopil in jo lahko uporabljam s pomočjo kartice ki jo naslonim na aparat. Ko sem frustriran ker je Lpp nezanesljiv in zamujam na predavane, si grem po cigarete ki jih plačam z brezstično bančno kartico ali z moneto. Če sem nezmožen zbrati denar za tobačne izdelke si grem iskat hrano na bone brez doplačila. Potem ko pokličem 1808 in prislonim telefon na aparat, poberem hrano in se usedem na pločnik, vzamem slušalke in si jih vsadim v ušesa ter pritisnem play. Medtem ko jem, opazujem mimoidoče ki se sprehajajo po Tavčarjevi in gledajo dol v svoje pametne telefone. Mislim si, kako ne cenijo sveta okoli sebe, ker jih je tehnologija tako zasvojila da ga ne opazijo. Nato začutim vibracije v žepu, v roke primem telefon in pozabim kar sem ravnokar napisal.

REFLEKSIJA

V pisanju te projektne naloge sem se imel možnost poglobiti v lasten odnos s informacijsko komunikacijsko tehnologijo. Uvidel sem, da je ne glede na moj slab odnos do le-te, ta povsod okoli nas in je tiho postala pomemben dejavnik našega vsakdana. Nihče od nas (vsaj tistih, ki živimo v civiliziranem svetu) ne more iti skozi svoj dan brez uporabe tehnologije. Pravtako sem uvidel kako slepo in neodgovorno uporabljamo tehnologijo v našem vsakdano. Še vedno ločimo naš okoliš in tehnologijo ki jo v njem uporabljamo. A v svetu v kakršnem živimo in v svetu v katerem živijo oz. bodo živeli naši otroci je naš okoliš in informacijsko komunikacijska tehnologija eno in isto. Zato tako kot pazimo (vsaj tisti odgovorni) na okolje in osnaževanje le-tega moramo tudi paziti na osnaževanje spleta.

Kot nekdo ki ustvarja lastne izdelke in so mi le-ti ljubi, moram paziti kakšen odnos imam do tujih izdelkov na spletu in kakšno krivico delam z preprostim klikom, ko mi je nekaj tujega všeč in to preprosto kopiram. Kaj hitro sem uvidel da tuja lastnina ni le sosedov avto temveč velika večina stvari ki jih najdem na spletu, in tako kot sosed ni zadovoljem ko si sposodim njegov avto… No saj veste kaj mislim. To je bilo nekaj kaj se mi je nabolj vtisnilo v spomin, saj sem pred tem poredko razmišljal o spletu kot skupku izdelkov nas ljudi oz. uporabnikov. Zato sem razmišljanju o tem, namenil tudi največ časa.

In tako kot sam veliko razmišljam o tem, menim da bi morali tudi ostali uporabniki spleta. Zato menim da je moja odgovornost, kot bodoči delilec znanja, da poleg mojega strokovnega znanja delim tudi to, saj je to nekaj s čemer se srečujejo tako učitelji kot učenci, tako stroka kot laik. A ne glede na to da sem trenutno zelo zavzet za to temo, čas naredi svoje in upam da to sporočilo oz. nauk ki sem ga prejel ne bo izginil za prodorno svtlobo in živimi barvami, ki jih vidi pred seboj na ekranu.