Eksistencialna migrena, včasih na dober način.

3:3 je vedno 1, kakorkoli si razlagaš. Število tistih, ki si upajo pa je še vedno 0.

V predgovoru v knjigah avtor načeloma ne nagovori bralca. Vendar pa je brez pozdrava ali nagovora težko načeti nek govor ali pogovor (no, za govor zadostuje uvodna trditev), ali pa vzpostaviti kakršenkoli stik z nasprotnim subjektom. Gostobesedje in slab uvod na stran; to je moja prva objava.

Moje ime je Manca, moj priimek pa je navadno Semprímožnik, ampak seže vse od Primožnik, Sentimožnik pa do Semprimóžnik. Prihajam iz spodnje Savinjske doline, kjer se namesto vode preliva domače zvarjeno pivo iz kmetije Rojnik, kjer se ga vsak vikend dobro nacukamo, ne manjka pa tudi dobrega posušenega hmelja, ki ga seveda skadimo v namen, da se zakurijo vrelci za pivo. Šalo na stran, prihajam iz mirnega kraja Vransko, kjer svoj čas preživim s kitaro v rokah, čez teden pa bivam v Ljubljani in se po stanovanju podim in pogovarjam z mačkama (prav tako s kitaro v rokah), ki  ju poimenovala Arnold in Pero.

Eden iz med mojih hobijev je arhiviranje dogodkov, pogovorov, trenutkov ipd. Začelo se je z željo, da bi napisala knjigo, v kateri bi prikazala zmedeno življenje osebe, ki se je zapletala v mnoga življenja, ker svojega ni znala izklesati iz kamna.  Sem precej analitična oseba in rada opazujem okolico in dogajanje v njej. Moje zanimanje je radialno in sega vse od psihologije do astrofizike, filozofije, sociologije, okultizma, psihadelikov in seveda umetnosti. Najbolj me pritegnejo umetniki z dodelanimi mentefakti in svojevrstnimi pogledi na svet (Mark Rothko mi je še posebej pri srcu).  Dijaška leta sem preživela v kleteh dijaškega doma Tabor, kjer se je nahajal likovni atelje in pa soba s klavirjem. Načeloma mi življenje krojijo spontane odločitve in eksistencialna problematika. Dnevne poti me zanašajo v galerije in večje ter manjše glasbene dogodke, včasih pa tudi na večerne ali nočne sprehode (najraje po Tivoliju). Skratka bežim pred kletko vsakdanje rutine in premalo spim. Moj glavni atribut pa so slušalke skozi katere me ves čas spremljajo glasba, razna predavanja in dokumentarci.

Ekspresionistično packanje v kletnem ateljeju dijaškega doma Tabor (To delo je objavljeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 4.0 Mednarodna.)

IKT

Tehnologija mi ni bila nikoli pri srcu in tudi ko jo poskušam razumeti, enostavno ne gre. Moj oče je računalničar in kadar rabim tovrstno pomoč se obrnem na njega, zaupam pa tudi svoji iznajdljivosti, vendar mi ni vedno v pomoč. Sam predmet IKT se mi zdi blazno pomemben, saj živimo v času tehnologije in jo je treba znat razumet, da ne pride do napak (kot je tudi kraja materiala in kršenje avtorskih pravic) in izpostavljenosti osebnih podatkov; predvsem je pomembna varnost. K IKT-ju pristopam z rahlo zadržanostjo, ampak me motivirajo projektne naloge, predvsem digitalna zgodba, katere se najbolj veselim.

REFLEKSIJA

Pri pisanju te projektne naloge, sem se naučila delati objavo, pri kateri ne gre zgolj za pisanje besedila, temveč je potrebno vstavljati fotografije in jim dodajati avtorske pravice. Že v srednji šoli smo pri pouku angleščine en teden objavljali na blog, v katerega sem vstavljala fotografije, ki sem jih dobila iz interneta, a mi ni prišla na misel pomembnost avtorskih pravic. V tej objavi so moje avtorske fotografije in se zavedam, kako slaba je kraja le-teh. Kaj bi storila še z več časa, ne vem. Verjetno ne dosti več, saj sem ciljala na kratek prispevek. V kolikor pa bi si zadala večji in daljši projekt, pa bi že bilo mučno za brat. Največ časa sem porabila za vstavljanje slik, saj je večkrat prišlo do napake pri nalaganju, pa že sama izbira le-teh je bila dolgotrajen proces.  Znanje, ki ga bom pridobila pri IKT-ju mi bo predvsem prišlo prav pri pisanju nalog in predstavitev, prav tako pa kasneje pri poučevanju (uporaba eAsistenta, Arnes Splet itd.). Zdi se mi tudi pomembno, da sama naprej delim znanje o IKT-ju svojim bodočim učencem.

(Skupno 39 obiskov, današnjih obiskov 1)

Morda vam bo všeč tudi...

Dostopnost