VSE SVET(L)O ZAVAJA

KONČNI IZDELEK:

To delo je objavljeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 4.0 Mednarodna.

REFLEKSIJA

Digitalno zgodbo sem montirala v programu Windows Movie Maker; dve animaciji, ki sem ju tudi vstavila pa sem risala ročno, ju skenirala in urejala v programu Krita.

V videu razmišljam o kontrastu svetlega in temnega in ju poosebljam. Večina posnetkov, ki sem jih vstavila v zgodbo ima močan svetlo-temen kontrast. Te kratke izseke nisem posnela izključno za video, temveč sem jih pobrala iz računalnika in nekateri so stari tudi do tri leta.

Videu sem proti koncu dodala prizor umora, ki je na lahek in igriv način prikazuje kako nevaren je človeški ego oziroma človeški um, ki je žrtev tako aluzij kot iluzij svetlobe in teme. Predvsem svetlobe, ki je v videu predstavljena kot antagonist.

Večino zvočnih efektov sem posnela z dvema prijateljema. Šli smo do stare zapuščene, še ne dokončane vile in smo tako rečeno ‘razbijali’ z vsem možnim materialom, kar smo ga našli – razne kovine, steklenice, keramične plošče ipd. Zvočni posnetek v katerem se sliši, ko zabode nož, pa je vzet iz spletne knjižnice Freesound. Edina glasbena podlaga v videu je v prizoru umora in sem jo naložila iz glasbene knjižnice UPPM Global. Čisto na koncu videa pri zadnji animaciji sem vstavila originalno glasbo.

Glede na to, da sem za zgodbo napisala vsaj 30 strani zapiskov, je video res kratek. Ko sem razmišljala o poteku zgodbe, so se ideje in misli vedno bolj zapletale in sama idejna zasnova je bila preobsežna. Spisala sem že tudi skoraj celotno besedilo za zgodbo, ampak se mi je zdelo veliko preveč govorjenja za en video, zato sem v njem uporabila le majhen procent besedila in ga tako obdržala veliko bolj enostavnega.

Pri tem projektu sem uporabila staro znanje – montiranje posnetkov v Movie Makerju in pa novo znanje, tj. ustvarjanje v Kriti. Všeč mi je, da sem lahko za en projekt uporabila dva različna programa. Risbe, iz katerih sem naredila animaciji sem ustvarjala iz veselja in sem se šele kasneje odločila, da jih bom uporabila v videu. Ko sem ju ogledovala, sem dobila občutek premikanja, razgibanosti in sem ju zato poskusila oživeti. To sem naredila tako, da sem zbrisala kakšne linije in točke, sliko shranila, spet odprla osnovo v Kriti in zbrisala druge linije in točke. Nato sem več slik v pravilnem zaporedju vstavila v Movie Maker in  vsaki sliki nastavila čas 0,30 sekunde.

Ustvarjanje digitalne zgodbe me je spodbudilo k večjemu povezovanju in asociacijam tega kar slišim (besedilo, besede) s tem kar vidim (posnetki). Vstavljeni izseki niso dobesedni prikaz, tega kar govorim, ampak so neke asociacije. Ker video posnetek zajema tako vidni kot slušni del se mi zdi, da katerokoli pripoved, ki je lahko tako pravljica, kot strokovna razlaga, prikaže na način, ki hitro pritegne pozornost in jo hkrati težko izgubi. Zato se mi zdi video zelo dober način razlaganja snovi, še posebej mlajšim, ki potrebujejo nekaj res zanimivega in igrivega, da se mu lahko popolnoma posvetijo.

S končnim izdelkom sem zadovoljna, ampak vem, da bi lahko bil veliko boljši, daljši in bogatejši.