UMETNOST MALO DRUGAČE

Licenca Creative Commons To delo je objavljeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Brez predelav 4.0 Mednarodna.

Zgodovina umetnosti marsikomu- tudi meni- povzroča preglavice. Redkokdaj naletimo na zanimivo podano snov, ki opisuje bistvo, na kronološko razporejena obdobja, na asociacije del… Tema letošnje digitalne zgodbe je bila SVETLO- TEMNO. In takoj, ko sem za samo temo slišala, mi je na misel prišla povezava med neznanjem in znanjem. Želela sem si ustvariti video, s katerim bi lahko komu pomagala do lažjega razumevanja snovi, gledalce sem hotela na prijeten način povabiti, da si ogledajo temo, ki nas velikokrat odvrne. Ko nekatere snovi ne poznamo, niti ne vemo kako se jo naučiti, se večkrat počutimo, kot da smo izgubljeni v temi. Na začetku videa sem lik postavila v temen prostor- prispodobo za neznanje. Ko se mu postopoma prikaže bel oblaček znanja, se mu prostor osvetli, postane bel. Lik tako na zabaven in preprost način spoznava zgodovino likovne umetnosti in je tudi aktivno vključen v njo. Na koncu se nahaja v beli sobi, saj ima dovolj znanja in se lažje orientira med informacijami, ki jih ima. Še večji kontrast med črnino neznanja na začetku videa sem upodobila z rumeno žarnico. Rumena barva mi je vedno predstavljala nekaj pozitivnega, svetlega, v videu sem žarnico uporabila kot prispodobo za umetnostnozgodovinsko razsvetljenje. Tako sem v videu naslov svetlo – temno prikazala predvsem s kontrastom na začetku in kocu, zato sem tudi zvočna efekta, ki sta drugačna od ostale glasbe, umestila na začetek in konec in tako z zvokom zaobjela vsebino. Ko smo zvedeli temo letošnjih videov, sem takoj vedela o čem bo govoril moj video in tudi na kakšen način ga bom posnela. Odločila sem se za stop motion. Najprej sem slike, risbe, fotokopije, ki sem si jih pripravila, fotografirala na beli podlagi. Da bi bila razlika med slikami minimalna, sem si pomagala s stojalom za telefon. Ko sem končala, sem imela uporabnih fotografij 417, iz njih pa sem začela sestavljati video. Za montažo videa sem uporabila več programov.  Najprej sem jih na programu PhotoScape sestavila v GIF-e (ker je bilo slik preveč sem jih razdelila na 4 dele). Po tem sem hotela GIF-e še združiti, zato sem uporabila programsko opremo VideoPad, kamor sem prenesla videe, jih uredila po vrsti, odrezala, kjer je bilo to potrebno, jim določila hitrost (ki se ujema s taktom glasbe v ozadju) in jih združila. Po tem sem v program uvozila še zvočne posnetke/efekte, ki sem jih izbrala na Bensound – Royalty free music.

 

VIDEO:

 

Licenca Creative Commons
To delo je objavljeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Brez predelav 4.0 Mednarodna.

 

ZGODBORIS:

Zgodboris lahko najdeš tukaj

 

REFLEKSIJA:

Ustvarjanje digitalne zgodbe je bilo zame nekaj novega, nisem  vedela kako točno se bom same zadeve lotila, oziroma jo izpeljala do konca, v glavi pa sem imela neko idejo in upala, da bo delovala. Odločila sem se za princip stop motion, kar pomeni, da sem zajela čimveč fotografij in jih uredila v vrstni red, po tem pa iz njih ustvarila video. Postopek izdelave videa sem sicer na grobo opisala že v uvodu. Da bi dosegle željen cilj, sem morala uporabiti različne aplikacije, pri sami izbiri pa sta mi pomagali asistentka Alenka Žerovnik in sošolka Ana. Naučila sem se kako pomembno je izbrati dobro osvetlitev pri fotografijah, kako ustvarjati GIFe in jih kasneje združevati v video. Najbolj mi je bilo všeč oblikovanje glavnega junaka, saj sem prav tu najbolj izrazila svoj umetniški duh, zanimivo mi je bilo tudi umeščanje zvoka v posnetek, saj je veliko efektov, ki ga umirijo, stišajo, pospešijo, raztegnejo…Med vsemi programi, ki sem jih uporabljala, me je najbolj pritegnil VideoPad, saj ni pretežek za začetnike in ponuja veliko orodij.

Pri izdelavi digitalne zgodbe sem imela ogromno težav. Kljub temu, da sem ogromno število ur posvetila že fotografiranju, risanju, izrezovanju, fotokopiranju…, se je zakompliciralo že pri prenosu fotografij, saj jih je bilo 417. Ker vse fotografije nisem mogla umestiti v en GIF, sem naredila 4. Te sem kasneje združila, jim dodala glasbo… Največje težave pa sem imela, ko sem hotela končno verzijo shraniti na računalnik, saj so mi to onemogočili dokler ne bi plačala mesečne članarine, ki je bila zelooo draga… Po tem sem skoraj obupala, hvala bogu pa moja sostanovalka tu ni zgubila živcev in je vztrajala pri iskanju rešitve tudi po tem, ko sem jaz že obupana jokala v odejo. Rešitev se je skrivala na novem računalniku, ki še ni porabil “poskusnega downloada” na brezplačnem(!) programu ViedoPad. Spremenila sicer ne bi ničesar, saj sem s končnim izdelkom zelo zadovoljna, verjetno, ker je moj prvi in mi je popil ogromno energije. Največ časa sem porabila za fotografiranje in pripravo nanj, vendar mi je tisti čas minil zelo hitro. Najbolj se je vleklo pisanje zgodborisa, saj sem morala vse slike lepit v datoteko.

Mislim, da mi bo znanje, ki sem ga pridobila pri izdelavi digitalne zgodbe, zelo koristilo v času študija in tudi po njem. Pri tem projektu se nisem učila le o eni stvari, programu. Spoznala sem vsaj 3 programe za urejanje videov, aplikacijo za brezplačen prenos glasbe, prvič sem fotografirala s stojalom, čeprav sem si to že nekaj časa želela. Tudi zgodbo sem izdelala z namenom, da pomagam ostalim. Mislim, da bi lahko ta video marsikoga vzpodbudil k učenju te snovi. Otroci v osnovni šoli še nimajo toliko umetnostnozgodovinskega znanja, kar se mi zdi žalostno. Vsi zadnje čase obravnavajo umetnost kot nekaj slabega, nezrelega, primitivnega. Upam, da bom video lahko kdaj uporabila v poučni namen, ali pa z njim vsaj vzpodbudila naklonjenost k umetnosti. V razredu bi lahko vsak izdelal svoj lik, ga fotografiral in sestavil video. Stop motion se mi zdi zabaven, ker lahko sodelujejo tudi najmlajši – lahko prestavljajo figure, jih narišejo…Dobra motivacija za ustvarjanje teh videov se mi zdi tudi to, da se njihovi izdelki slikajo v fazi ustvarjanja. Otroci bi tako dobili video, ki dokumentira izdelavo njihovih umetnin. Ko bi dojeli koncept stop motiona, pa bi se lahko lotili še konkretnejših nalog.

Pri projektu ne bi spremenila ničesar. Imeli smo proste roke, da se izrazimo na svoj način, hkrati pa smo imeli vedno na voljo pomoč, ko se je kaj zataknilo. Komaj čakam, da vidim vse izdelke, saj je vsak edinstven, odraz avtorja. Ta naloga mi je bila najljubša pri predmetu, saj smo imeli veliko časa in veliko možnosti za razvijanje. Uporabili smo lahko tudi že pridobljeno znanje.

 

Deli
Share on FacebookShare on LinkedInShare on Google+Pin on PinterestEmail this to someone
(Skupno 51 obiskov, današnjih obiskov 1)

Morda vam bo všeč tudi...